Najlepši so venčki iz čisto naravnih materialov. Sestavine sem nabrala kar na domačem vrtu: preden gredo rastline na zimsko spanje, si jih še malo sposodim 🙂
1. venček: Leska, pušpan in šipek
2. venček: Leskove veje in pušpan
Adventni venček
Mesečni arhivi: november 2014
Zaboj iz filca
Filc ni samo topel in prijeten na otip, na izbiro imamo volnenega in takega, ki je narejen iz recikliranih plastenk. Navijamo za uporabo slednjega, ker smo odgovorni do okolja.
Tokrat sem iz njega naredila zaboj za shranjevanje drobnarij, teh ni nikoli preveč.
Uporabila sem trši filc, ki je bolj fiksen in primeren za škatle, tudi nosilnost je večja.
Za izdelavo zaboja iz filca potrebuješ:
112 x 96 cm filca (to je za primer zabojev v velikost tistih iz Ikee)
vrvico za šivanje (mora biti debelejša od navadne niti)
Velikost škatle je takšna, kot so Ikeine, tudi zato, da paše v poličnik – tist poličnik, ki ga najdemo v skoraj vsakem domovanju, tudi pri nama. Pa si ga nisem sama omislila, tukaj je bil že pred mano.
1. korak:
V filc sem z belim svinčnikm vrisala stranice. 2 sta malce daljši, saj bodo iz njiju na koncu nastali ročaji.
2. korak:
Po dve in dve stranici zašiješ skupaj. Šivala sem z okrasnim šivom, ki je sestavljen iz šiva in nekakšne zanke, postopek pa gre tako: s šivanko prebodeš obe plasti in potegneš nit skozi, vendar ne čisto do konca. Malo preden zategneš nit, skozi zanko, ki je ostala od niti (ki je nisi do konca zategnila), potegneš šivanko in do konca zategneš nit. In tako nadaljuješ pri vsakem naslednjem šivu.
Okrasni šiv:
3. korak:
V dve daljši stranici izrežeš luknji, ki bosta služili za ročaja. In izdelek je končan.
1 oreng škatla ali pa vrečka za v trgovino – kar češ!
Do izvira Savinje
Po Logarski do konca doline, vse do slapa Rinka in izvira Savinje.
Jesensko jutro
Ni mi bilo žal niti enega prevoženega kilometra.
Na Jezerskem in v Logarski dolini narava ne skopari z lepoto.
Martinov sprehod
Na Martinovo smo sonček dočakali šele popoldne. Medtem sem se v dopoldanski megli sprehajala po Smuku in čakala prve žarke.
Lanterna – naredi sam
Ročno narejene lanterne izgledajo kot skrivnostno žareča mesta in gradovi, njihova izdelava pa je zelo enostavna. Vse kar potrebuješ je samo črnobela slika mesta ali gradu. Lahko recikliraš star papir, lahko pa natisneš kakšno dopustniško fotografijo, da bo lanterna obenem spomin.
Motiv mesta ali gradu na fotografiji naj bo ob obeh robovih približno enako visok, saj se bosta robova stikala. V sredini fotografije naj bo motiv najvišji, oz. vsaj podobno visok kakor ob robovih, nikakor pa ne nižji. Iz zadnje strani naj bo papir bel.
Vse, kar potrebuješ:
škarje
natisnjene črnobele fotografije
lepilni trak
stekleni kozarec za vlaganje
čajno svečko
Izbrani motiv obreži ob zgornjem robu in list z motivom nato zalepi okrog steklenega kozarca.
Kruh brez kvasa
Po kruh sem vedno raje skočila v trgovino, kot da bi se sama lotila peke. Prvih par poskusov peke se je končalo klavrno, sploh vzhajanje s kvasom je bila cela znanost. Nikakor se mi niso poklopile vse reči: topel prostor, svež kvas (in to Fala, z ostalimi sem tako ali tako imela samo še več težav) in velikoooo časa.
Za kruh brez kvasa sem že slišala, vendar po pravici povedano, zdelo se mi je, da če bi že bil toliko boljši, bi ga že vse babice obvladale. Potem sem jedla pri prijateljici – noro dober!
Res najboljša stvar pri peki takega kruha so čiste roke in hitra priprava. Nobenega gnetenja in vzhajanja, maso zmešam v posodi kr z žlico.
Prilagam enostaven recept, po katerem pečem tudi sama, 3. varianta je zakon!
1. način
1 kg moke (pirina, ajdova)
1 liter radenske
vinski kamen
sol po okusu (za 1 kg moke jaz dam 2 res debela ščepca).
Vse sestavine zmešaš v gladko maso, ki bo tekoča, skoraj kot masa za kakšen biskvit. Daš v pečico in pečeš 1 uro na 200°.
2. način
1 kg moke (pirina, ajdova)
1/2 litra vode
1/2 litra jogurta
soda bikarbona
sol
pest orehov ali semen
V tem primeru kot sredstvo za vzhajanje uporabimo sodo bikarbono, ki ji obvezno dodamo nekaj kislega (v našem primeru jogurt, lahko pa kislo mleko, pinjenec, nekaj žlic soka limone ali jabolčnega kisa) s čimer bo reagirala in se penila. Brez skrbi, kruh nima okusa po jogurtu, kisu ali limoni.
Sestavine zmešaš v tekočo gladko maso, zliješ v visok pekač in pečeš na 200°eno uro.
3. način
1 kg moke (pirina, ajdova)
1/2 litra vode
1/2 litra pive
pecilni prašek / vinski kamen
sol
pest orehov
Po mojih izkušnjah najokusnejši kruh. Kot vzhajalno sredstvo uporabimo pecilni prašek, piva pa kruh naredi še bolj rahel.
Vse sestavine zmešamo in vlijemo v pekač ter v prej ogreti pečici pečemo eno uro na 200°.
Še par koristnih napotkov pri peki kruha:
Kruh vedno damo v pečico, ogreto na temperaturo pečenja. Sicer se bo dokler se pečica zagreje (kar traja po cca. 15 min) na kruhu že naredila skorja, testo pa v pečici ne bo več raslo. Ko je kruh pečen, ga vzamemo iz pečice in zavijemo v čisto kuhinjsko krpo ter počakamo, da se tako ohladi in skorja se bo pozneje lažje rezala. Kruh zagotovo ostane svež ves teden, če ga hranimo v zaprti posodi, kjer se ne izsuši.
Restavriranje pohištva v 4-ih korakih
Stare omare imajo poseben čar. Masiven les je preživel generacije in z veseljem posvojim tak kos pohištva, in samo zamahnem z roko, če kdo omeni Ikeo.
Z dobro idejo, malce poguma, še malo več spretnosti in veliko mero dobre volje lahko še tako dotrajan in ubog kos lesa zaživi v čisto novi luči. Zato je prvo pravilo restavriranja NE OBUPAJ!
Prej – potem:
Ta omara iz hrastovega lesa sicer ne šteje kaj dosti več kot 70 let, je pa po drugi strani dovolj mlada, da sem si lahko privoščila, da jo prebarvam v belo. O barvanju lesa z debelo prekrivno barvo sem pisala že v prejšnji objavi.
Kar dobro ohranjena.
Ob strani se je nabrala plesen.
Restavriranje lesenega pohištva je cela znanost in pravi mojstri so redki in dragi. Ta hitra navodila so prirejena za ljubiteljske restavratorje in navdušence nad vsem starim.
1. korak
Pohištvo pred začetkom obdelovanja vedno očistimo. Sama uporabim mešanico alkoholnega kisa in tople vode v razmerju 1:1. Vsem ostalim čistilom se izogibam, saj les vpija in kemikalij nočem ne na svojih oblekah, ne v zraku.
2. korak
Z brusilno mašino in šmirgel papirjem iz lesa zdrgnemo vse ostanke stare barve ali laka. Lahko uporabimo lužilo – kar precej pohitri celo stvar. Na tem mestu je pohištvo dobro razstaviti, saj tako lažje pobrusiš vse ploskve. Jaz tega nisem naredila.
Les je napadla plesen.
3. korak
Ko smo odstranili lak in barvo, očistimo ves prah; posesamo s sesalcem ali spihamo s kompresorjem. Na čist les nanesemo biocid, sredstvo za zaščito pred insekti, glivami in plesnimi, vendar šparam z zadevo, saj gre za strup. Če ima les izletne luknje od črvov in najprej spiham s kompresorjem, potem pa v luknje nanesem še malo strupa z injekcijo. Pred nadaljno obdelavo počakam kakšen dan. Najbolj zdravju prijazna zamenjava za belocide je modra galica.
4. korak
Les zaščitimo s končnim premazom. Sama uporabljam laneno olje, ki ga pred mazanjem na les zagrejem na kakšnih 60 stopinj in notri raztopim čebelji vosek. Les hitreje vpije toplo olje. Laneno olje zaščiti les, vosek pa na lesu naredi tanek film, zapre pore lesa in ga zaščiti pred vlago. Mešanico nanesem večkrat, dokler les vpija. Les bo zaradi premaza malo potemnil, pozneje bo potemnil tudi na sončni svetlobi in tako pridobil najbolj naravno barvo.
Les je tako obdelan na najbolj naraven način. In čez desetletja, ko bo rabil novo obdelavo, bo ta dosti lažja in hitrejša, saj pohištva nismo premazali z barvo.
Če se odločim, da bom les prebravala, izpustim premaz z voskom. To naredim res samo, če les ni lep in hočem z barvo kaj prekriti. Barva je za vse lesoljubce res zadnji rešitev.
Tokrat sem izbrala to možnost, rezultat je tukaj:
